Avtorji:
Tadej Bučar
Sabina Butala
Maja Ivanšek |
Mentorji:
Marjeta Dolinar
Terezija Jerin
Anica Oblak Janko |
Lektorirala: Urška Mehle, prof. slo. jezika
Novo mesto, 23. 3. 2008 |
SEMIŠKA OHCET
UVOD
Velikokrat poslušamo o raznih običajih, dediščini in različnih stvareh. Naša skupina je dobila navdih na domačih tleh. Odločili smo se, da Vam predstavimo enega izmed mnogih bogatih belokranjskih običajev in sicer smo se odločili za Semiško ohcet, ki je znana doma, v Sloveniji, in prav tako drugod po svetu. Sklenili smo, da vse najtančneje raziščemo, zato smo se poleg iskanja razne literature še sami podali informacijam nasproti in intervjujali ljudi različnih starosti in različnih mnenj. Poleg slik in različne literature bomo predstavili še svoje sposobnosti pri pripravi značilnih jedi, ki jih bomo predstavili tudi na razstavi.
SPLOŠNO O POROKI
Poroka: je to čarobna beseda ali je le preprost dokaz ljubezni, ki naj se ne bi nikoli končal? Ne moremo si kaj, da ne bi besedi poroka, temu pomembnemu koraku v našem življenju in življenju naših prednikov, namenili nekaj besed. Res je, da še danes pomeni prelom z mladostjo in nepozabne trenutke, spomine in doživetja, ki se jih vsak rad spominja ter o njih pripoveduje svojim naslednikom.
CERKVENA POROKA
Gre za cerkveni obred. Poroka se praviloma opravi v domači župnijski cerkvi. Na poročni dan se zaročenca tudi duhovno pripravita in takrat vse druge skrbi (zaradi gostije in podobno) prepustita drugim. V zbranosti se zavedata, da se bosta združila pred Bogom in hkrati svojo večno srečo nadaljevala v nebesih.
POROČNI OBIČAJI:
- nevestina tančica: sprva je simbolizirala nevestino nedolžnost, danes pa ima bolj romantično vlogo;
- metanje riža: simbolizira rodnost;
- prstanec: četrti prst leve roke je namenjen nošenju prstana zaradi verovanja, da ima ta prst neposredno povezavo s srcem;
- poročni prstan: njihov pomen je, da bi zadržali duha v telesu in s tem preprečili njegov pobeg;
- ženin nese nevesto čez prag: nevesto naj bi ženin nesel čez prag, da bi jo obvaroval zlobnih duhov;
- metanje šopka in podvezice: ta običaj je nastal zato, ker so nevesto vedno zasledovali, da bi ji ukradli podvezico, ker naj bi ta prinašala srečo, zato jo je nevesta začela metati kar sama; temu običaju se kasneje pridruži tudi metanje šopka, srečnica, ki ujame šopek naj bi bila naslednja nevesta.
CIVILNA POROKA
Nekdaj je bila rešitev za vse, ki so se hoteli poročiti skromno ali pa niso bili verni. Veljala je za obred brez duše. Današnje civilne poroke pa so drugačne. Če se par odloči za cerkveno poroko, se mora najprej poročiti civilno.
Sledi še nekaj pregovorov, ki se navezujejo na poroko.
Naprej štalca, pol pa kravca.
Ženitev – uganitev.
V krčmi in mlinu se ne ženi.
Mož ni človek, dokler ga žena ne krsti.
Hišni prag je najvišja planina.
SEMIŠKA OHCET
NARODNI OBIČAJ BELOKRANJSKO-SEMIŠKE KMEČKE OHCETI – po pripovedi gospe Martine Jakša povojne ustanoviteljice in vodje folklorne skupine »Semiška ohcet«.
Mnoge stare običaje, ki so jih ljudje gojili skozi stoletja po povsem ustaljenih, čeprav nenapisanih pravilih, je danes že izredno težko zaslediti celo po podeželju, kjer so se ohranili najdlje. Prodiranje napredka, naglo spreminjanje življenskih in delovnih navad, predvsem pa veliko hitrejši življenjski tempo rušijo stare običaje in izrinjajo njihovo ohranjanje navadno le v okvir folklornih skupin ali občasne prireditve, iz katerih naj bi iztisnili čimveč denarcev.
Nič drugače ni z nekdaj značilno belokranjsko ohcetjo, ki je s prodorom sodobnega načina življenja, svobode in sedanjimi zahtevami izgubila pečat krajinskosti, dolgo trajanje, pa značilno izbiranje neveste po želji staršev, njeno lastnoročno pripravljanje bale in usodnost tega koraka.
Na kmetiji je bilo včasih, ko še ni bilo toliko možnosti in želja po begu z zemlje,
čeprav je bilo zaradi številnih družin tudi tega precej, predvsem v daljnje tuje dežele, največ preko luže v Ameriko pa tudi v Nemčijo in v Francijo – staro pravilo, da je posestvo podedoval najstarejši sin. Ko je bil v »pravih letih«, so mu starši začeli izbirati nevesto, ki je morala imeti primerno doto, ki je bila pridna za delo in je znala dobro gospodinjiti. Za izbiro neveste ali ženina je bil pravi sejem štefanje, 26. decembra, drugi trije kralji, 6. januarja, in tretji svečnica, 2. februarja. Oče in sin sta izbirala na trgu pred cerkvijo, ko so bila pred veliko mašo zbrana mnoga dekleta. Če je bil oče uvideven, je ob izbiri upošteval tudi sinovo željo, kar pa ni bilo nujno in tudi ne pogosto. Največkrat so starši sami sinu izbrali ženo, in če se ni strinjal, je lahko ostal brez posestva.
Ko je bila nevesta izbrana, so bili na vrsti »prošnjači«, da odigrajo svojo vlogo. Na določen dan je šla prosit za nevesto skupina prošnjačev, v kateri sta bila oče in sin, pa še kak dober stric ali sosed, ki mu je ob barantanju dobro tekel jezik. Bistveno drugače dogovori okrog neveste niso izgledali. Ob prihodu v hišo izbrane neveste so vprašali, če imajo naprodaj telico. To je bil tudi znak, da so prošnjami za eno od deklet, če jih je bilo več pri hiši. Ob poliču vina in hlebu kruha se je začel pogovor o letini, živini in delu, gospodar pa jih je povabil tudi v hlev in svinjak, da so ugotovili, koliko dote bo imela nevesta. Če so se pogodili, so prošnjami povedali, katero hčer so izbrali, in če so bili oboji za to, so priromale na mizo gnjat, klobase ali celo kokoš. Streči pa jim je morala izbrana nevesta. Nato so se pogovorili tudi o bali, ki si jo je morala sama stkati. V bali je moralo biti toliko oblek, kolikor jih bo potrebovala v svojem življenju, pa rjuhe, prti, brisače in natkane bale platna za plenice in prve oblekce njenih otrok. Najeta šivilja, ki ji je šivala obleke, je morala izdelati tudi nevestino poročno obleko iz najtanjšega platna in vezano z rdečo prejo. To je bila kasneje pražnja obleka, ki ji je služila vse do smrti, vanjo pa je bila oblečena tudi po smrti. Pozimi je nosila k tej obleki še kamižolo, iz belega sukna narejen brezrokavnik, ki je segel do kolen. Balo je večer pred poroko odpeljal ženin na svoj dom z vozom, h kateremu je bila privezana telica, za katero so se dogovorili ob snubljenju neveste.
V soboto zvečer pride k hiši zopet šivilja na nevestin dom. Nevesto obleče v poročno obleko in jo začne napletati. V lase ji vpleta zlate rože, narejene iz rumenega štanjola, da vse šelesteče. Iz teh rož in rdečih trakov ji napravi pravo krono, da bo jutri najlepša v svojem življenju. To delo traja pozno v noč, pa nič zato, toda nevesta ni smela v posteljo, ker bi vse zlate rože pomečkala. Tako je prespala kar na stolu, naslanjoč se na mizo ali drug stol, medtem so v hišo pripravljali ohcet.
V času zaroke, od dogovora pa do poroke, ki je bila navadno pred pustom, je smel bodoči mož večkrat obiskati nevesto, vendar le v spremstvu drugih. Belokranjska ohcet je pred sto in več leti trajala kar tri dni, od petka zvečer do torka zjutraj. Taka ohcet je seveda veliko stala in marsikateri gospodar si od nje zlepa ni opomogel. Priprave na ohcet pa so na ženinovem in nevestinem domu trajale teden in tudi več.
Ženin in njegovi svatje so prišli po nevesto v nedeljo zjutraj. Hodili so peš, v poznejših letih so se vozili s konjsko vprego. Z nevesto je šel tovariš, z ženinom pa tovarišica. Poroka je bila v cerkvi pri veliki maši. Tik pred poroko so se zamenjali tako, da je stopil ženin k nevesti. Pred cerkvijo se je zbralo veliko radovednežev. Nevestina starešinka je iz procine delila kruh med prisotne okoli cerkve z željo, da bi mladoporočenci bili srečni in vsi, ki jim je delila kruh, jima naj bi želeli enako.
Po poroki vsi skupaj odidejo naprej na nevestin dom na ohcet. Kolikor je ženinovih svatov na ohceti na nevestinem domu, toliko jih potem gre od nevestine strani na ženinov dom na ohcet. Starši obeh ostanejo doma.
Na ohceti je bilo veselo, godci so igrali, svatje so plesali in peli svatovske pesmi in zdravice, med katerimi je bila obvezna skušnjavka. Ob njej sta se ženin in nevesta tudi prvič poljubila, saj poljubljanje pred poroko na kmetih ni bilo v navadi. Opolnoči je ženinov starešina napovedal govor, v katerem je bodočemu gospodarju in mladi gospodinji dajal napotke za bodoče življenje. Da bi lažje prebrodila začetne težave, je pozval svate, naj mlade obdarujejo z denarjem. Velikokrat so prišli darovat tudi voglarji, prijatelji in sosedje, ki so lahko vso noč od zunaj gledali, kako se imajo svatje na ohceti. Malo sta morala mednje tudi ženin in nevesta, da je bilo dobro vzdušje in sožitje na ohceti. Ves čas je moral skrbeti za prijetno razpoloženje svatov starešina, ki je vodil ohcet. Poleg plesa, petja in šal so prišla na vrsto tudi kola, med njimi obvezen puštertanc. Igrali so se tudi razne igre, da je bilo bolj veselo. Za muzikante in kuharice, ki so skrbele, da je bila miza vso noč bogato obložena z dobrotami, pa so med svati zbirali denar. Ob odhodu je svatom hišna gospodinja dala s sabo nekaj dobrot, da so svojim družinam odnesli pokušnjo z ohceti.
Ko zjutraj prihaja čas odhoda, povzame besedo ženinov starešina in odloči, kdaj se poslovijo in odidejo v sosednjo vas na ženinov dom. Vsi gredo do konca vasi, kjer vaški fantje napravijo šrango. Tu se pogajajo za nevesto ženinov starešina in vaški fantje, ki postavijo zelo visoko ceno. Naštevajo njene vrline, lepoto in bogastvo (pa saj so jo tudi čuvali) in govorijo, da odhaja iz vasi pravi biser. Ženinov starešina se pogodi s fanti, odšteje jim denar, fantje ponudijo pijačo, odpro šrango in svatje vriskajoč odidejo v drugo vas.
Svatje nesejo s seboj barilce vina, okrašene kolače in šarklje, z muzikanti na čelu vriskajo in pojejo. Na pol pota pridejo ženinovi svatje v pohojev – nasproti. Svatje se med seboj pozdravijo, vriskajo in rajajo. Nato se tisti nevestini svatje, ki ne gredo na ženinov dom, poslovijo. Sprevod se nadaljuje z muziko in petjem vse do ženinovega doma. Ko pridejo, jih na pragu počaka hišni oče z majolko in kozarcem v roki, da pozdravi mlade in vse svate.
Ženin in njegov starešina dvigneta nevesto in jo neseta preko praga hiše z željo, da ne bo šla iz hiše prej, dokler je ne bodo odnesli mrtvo na pokopališče.
V veži jo sprejme hišna mati – stara gospodinja. Nevesta, seveda z boječim glasom, vpraša, če jo sprejme za svojo hči, in mati, če jo mlada sprejme za svojo mater. Ko se sporazumeta, pijeta bratovščino in se poljubita. Hišna mati ji da tudi burkle kot znak, da bo odslej mlada gospodinjila. Pa marsikje ni bilo tako, saj je bila navada, da je še naprej do smrti gospodinjila mati, sinova žena pa je prevzela delo pred ognjiščem po njeni smrti.
Jedi na poročnih gostijah so bile skoraj povsod enake. Pirnikom – svatom so najprej ponudili juho z rezanci, ki so jo kuhali iz govedine in kokoši. Potem je sledila kuhana govedina, h kateri so ponudili hren, pripravljen z belim kruhom in zalit z juho, ter pražen krompir. Nato je prišla na vrsto nadevana pečena kokoš in druga pečenka. Ponavadi so ob tej priliki zaklali prašiča. Zelo redko so za ohcet spekli odojčka ali jagenjčka v celem, temveč so to pečenko pekli po kosih. Zraven so ponudili zelnjato, krompirjevo ali kako drugo solato. Potem je prišla na vrsto orehova povtica. Pred nevesto so postavili šarkelj, v katerega so zataknili šopek doma narejenih suhih rož. Piškoti so se postregli po povtici. Torte so bile pred in med obema vojnama redkost. O tem je pravila stara mama, da se spomni primera, ko je bilo domačim škoda torto rezati. Gledali so jo toliko časa, da se je posušila. Proti jutru pa je prišlo na mizo suho sadje, namočeno v žganje.
Tako včasih – kaj pa danes? Ni možna primerjava, saj se začnejo razlike že pri izbiri ženina, pa da ne govorim o ostalih spremembah.
Narodni običaj ohranja folklorna skupina z imenom SEMIŠKA OHCET.
SEMIŠKA OHCET – kratek zgodovinski pregled
Kot simbol Bele krajine in seveda tudi Semiča že od nekdaj omenjajo vitke bele breze in belo narodno nošo. Breze so čedalje redkejše, narodno nošo pa vidimo le še na folklornih prireditvah, ki se trudijo ohraniti čar preteklosti. V Semiču ima ohcet, kakršna se je odvijala v preteklosti, tudi kot folkrorna prireditev že dolgo tradicijo, ki jo ohranja folklorna skupina SEMIŠKA OHCET.
Že leta 1911 so jo kot posebno obliko ljudskega obredja prikazali na Dunaju, o čemer priča slika v ljubljanskem muzeju.
Med obema vojnama je semiška folklorna skupina nekajkrat nastopila na večjih prireditvah. Ena takih je bila v Semiču leta 1919. Leta 1938 so sodelovali na Festivalu narodnih noš v Ljubljani. Leta 1945 je Semiška ohcet nastopila na mladinskem kongresu, 1946 pa je bil v Gradcu Belokranjski folklorni festival. Leta 1947 sta se po starih običajih ob nastopu Semiške ohceti prva poročila domačina Tone in Zala Ancelj.
Zaradi takratnih razmer je delovanje 1949 zamrlo, toda na pobudo tujih turistov in domačih kulturnikov spet zaživelo 1959. leta.
Že leta 1961 so folklorniki z vso vnemo nastopili na jurjevanju v Črnomlju, kjer sodelujejo še danes. Kasneje so obredom ob poroki dodali še plese.
Leta 1963 je skupino prvič posnela RTV Ljubljana. V kasnejših letih so se vrstila potovanja v Zagreb, sodelovanje z drugimi jugoslovanskimi folklornimi skupinami in nastopi širom Jugoslavije. Nastopali so tudi izven meja takratne države.
Odkar je Slovenija samostojna država, so se predstavili v Nemčiji, Italiji in Avstriji. Organizatorji želijo, da bi se naša folklorna tradicija nadaljevala in bi se vsako leto na prireditvi Semiška ohcet poročilo čim več parov, posebno tistih iz domačega kraja.
POTEK PRIREDITVE SEMIŠKA OHCET
Nastopa: folklorna skupina Semiška ohcet Semič – Bela krajina, Slovenija.
Predvaja: narodni običaj belokranjske kmečke ohceti.
Nastopa: 14 žensk in 16 moških.
Vodja skupine: Martina Jakša.
Opis programa v točkah
Postavitev šrange: vaški fantje zagradijo pot, po kateri svatje z nevesto odhajajo iz domače vasi. Pogajajo se in zahtevajo odkupnino za nevesto, na koncu se pogodijo in zavriskajo.
Svatje prihajajo na ženinov dom z nevesto, pojejo pesem: Mamica, mamica hčerko vam peljemo …
Hišna mati sprejme nevesto, bodočo gospodinjo, ki ji poda hleb kruha z željo, da ga bo v bodoče ona delila družini. Paziti mora, da družina ne bo lačna. Za tem ji mati poda burkle, s tem stara gospodinja odstopa od ognjišča in daje mesto novi gospodinji. V naročje ji posadi otroka nakolenče in želi, da bi hišo napolnilo veliko zdravih in krepkih otrok, ker brez družine ni delovnih rok, ki bi obdelovale zemljo.
Svatje veselo vzklikajo in zaplešejo polko ob petju pesmi Mi Slovenci.
Starešina povabi svate k mizi in zapojejo zdravico Prav lepo nam sončece sije.
Sledi poljub ženina in neveste ob pesmi Skušnjavka in starešina poda enemu izmed parov v roke zvezani kurji glavi, da se med pesmijo poljubita. Pesem pojejo toliko časa, da pridejo na vrsto vsi pari in na koncu ženin in nevesta.
Na veselje vseh zaplešejo valček – vsi svatje. Starešina poprosi muzikanta, da zapoje staro svatovsko pesem V Kani Galileji, poje solo, kasneje pa svatje v zboru zdravico Kol´ko kapljic tol´ko let …
Na ohceti mora biti veselo, zato zapojejo in zaplešejo pesem Majolka. Zopet kliče starešina svate k mizi. Ženinu in nevesti da napotke za bodoče življenje: kako morajo gospodariti, da bo posestvo napredovalo in da družina ne bo lačna. Ker pa je vsak začetek težak, je potrebno, da mlade obdarujejo z denarjem.
Starešina pokliče k daru. Muzikant igra, svatje se pripravljajo in zapojejo pesem Dar Lesem, lesem hišna mati…
Pri daru je žalostno in se utrne marsikatera solza, zato je potrebno, da se vsi zopet poveselijo in zaigrajo poskočno polko.
Tudi kolo ne sme manjkati, zato sledi puštertanc Igraj kolo, igraj kolo …
Kot zadnjo točko za zaključek zaplešejo kolo Veriga in z vriskanjem odplešejo s prizorišča.
V Beli krajini so se do nedavnega ohranili narodni običaji, nekateri pa žive še samo v folklori.
Zunaj se je že delal dan, ko prične nevestin starešina priganjati svate k odhodu. Hišna mati in oče svate zadržujeta, da bi čim dlje ostali za mizo. Bila bi zopet sramota, če bi svatje prezgodaj odšli domov, vaščani bi rekli, da niso imeli kaj jesti in piti.
Belokranjska ohcet je trajala pred sto in stopetdesetimi leti kar tri dni, od petka zvečer do torka zjutraj. Taka ohcet je zelo veliko stala in marsikateri gospodar si zaradi tega zlepa ni opomogel, sploh če je imel poleg ohceti tudi slabo letino.
GOVOR STAREŠINE
Draga žene in nevesta, draga hišna mate in ostala svatofska. Naprej bi se rad zahvalu naše hišne matere, ko so nas tok lpu sprejele, s tok obloženo mizo. Pale pa be rad dal neki napotkuf maldm.
Tebe, drage ženeh, polagam n´ srci, gledi d´ boš dober gospodar n´ grunte, ko se ga prevzu v sveji roki. Gledi, d´boš dobro gospodaru, ´bo štala polna živine in polna hiša držine, kr le tok, č bo dost delovnih rok pr´hiš, bo grunt obdelan, bo polna kašca, štala in svnake. Pa gledi, d´boš prkoju kak rep več kot mn. Sosedm prskoč n´ pomuč. Kda boš pa ti rabu, bodo pa one teb pomagale.
Pa še neki d nebom pozabu, zdaj ko se se oženu, ko maš fse tiste srvari duma, bod pr´žene, dco je pomagi zgajat. Zdaj je tistih tvejeh fantufskih file fale konc.
Teb, draga nevesta pa polagam to n´ srci. Gledi, d´ boš dobra gospodina sveji nove matere, ko te je denes zročila te burkle. Mi fse te želimo, d´be odkojila dost krepkh in zdravh dci, muštr s dobila, bot jim dobra mat. Pa tud ob bolezne ne pozabu nobeno družinče. Vedle d´ gospodina drži tri vogle pr´ hiš, gospodar pa vč´ anga, pa č´ on spsti, se fse podere.
Opomba: govor je napisan v narečnem jeziku.
ROJSTVO OTROKA
Običajno je leto dni po poroki mlada gospodinja povila prvega otroka. Če je bil sin, je bil ponos mladega gospodarja, saj je dobil naslednika. Če se je prva rodila deklica, pa so dejali, da so dobili »pestino«, ki bo pomagala pestovati naslednje otroke. Običajna kmečka družina je štela sedem do deset otrok. Prvorojenec je običajno dobil krstno ime po očetu, hčerka pa po materi. Izbrali so botra in botro, največkrat bližnje sorodnike, tiste, ki so imeli kaj premoženja. V treh dneh po rojstvu je otrok moral biti krščen. Otroka so nesli h krstu povitega v malih lesenih »nečkah«. Po krstu so pripravili »botrino«, če je bil sin, še bolj svečano. Boter in botra sta krščenemu otroku zavila v plenice »šenkino« – določen denarni znesek, ki je bil namenjen otroku. Od časa do časa sta mu dala kakšno darilo. V tistih časih je veliko otrok pomrlo od raznih otroških bolezni, pomanjkanja higiene, nevednosti in tudi vraževernosti. Skoraj vsak teden je naznanil »navček« – mali zvonček – da je zopet ena otroška duša odšla v nebesa k angelčkom. Mlada mati ni smela kuhati družini šest tednov, , dokler ni šla prvič po porodu k maši in v »pelevke«, ko je dobila v cerkvi blagoslov – to je bil poseben obred po končani maši – kot očiščenje. Dokler je bila mlada mati »v postelji« (šest tednov po porodu), so sorodniki prinašali »pogačo«. Pogača je vsebovala gotovo količino jajc, vino, živo ali zaklano kokoš. Pravilo je bilo, da mora mlada mati pojesti vsak teden eno kokoš, da bo imela dovolj mleka in da bi si tudi sama opomogla. Otrok »greha« je bil zaničevan, izločen in zaznamovan. Velikokrat so mlado mater nagnali s »pankertom« od hiše, ker je bila velika sramota za prizadeto družino imeti pod streho nezakonskega otroka. Tudi po svoji želji mnogokrat mati ni smela izbrati imena svojega otroka. Po drugi svetovni vojni (leta 1945) se je to spremenilo. Zakonski in nezakonski otroci so postali enakovredni.
EMPIRIČNI DEL
Ker se po našem mnenju največ zve od ljudi, ki že dolga leta sodelujejo pri Semiški ohceti, smo se odločili, da jih intervjujamo in se na ta način prepričamo, ali se podatki ujemajo z vso literaturo, ki jo imamo. Odločili smo se, da to stališče preverimo z vidika različnih generacij.
Vse intervjuje smo sestavili na podlagi naslednjih vprašanj :
- Kakšen je vaš pogled na semiško ohcet?
- Kakšen je doprinos posameznika za semiško ohcet?
- Kakšna je kulinarika v času Semiške ohceti?
1. GOSPA MARTINA JAKŠA, 83 let
Z našim obiskom smo jo vsekakor navdušili, sami pa smo bili presenečeni, kakšnega sprejema smo bili deležni. Da je Semiška ohcet bogat ljudski običaj, smo se strinjali vsi, da je k prireditvi veliko prispeval vsak posameznik prispeval z rednim obiskovanjem vaj in da je bila kulinarika bogata, smo izvedeli tudi iz receptov. Najpogostejše jedi so bile: kurja juha; goveja juha z domačimi rezanci; govedina, krompir, hren; šarkelj iz boljše moke; šunka; zeljna solata; regrat; berivka; vlečena potica; nakolenče; drobno pecivo pa se je uveljavilo kasneje z leti. Dobili smo veliko podatkov iz prve roke.
2. GOSPOD MARTIN PEČAVAR, 74 let
Gospod je povedal veliko novega, in čeprav smo bili prisotni trije Belokranjci, smo morali pozorno poslušati, da smo dojeli pomen besed, vidna je bila razlika v narečju. Da je kot sam udeleženec moral imeti dobre volje, ker delo ni bilo plačano, in da so vsi redno obiskovali vaje, je bilo pohvale vredno. Sline pa so se nam začele cediti, ko smo začeli poslušati o kulinariki: šarkelj, nakolenče, nadevana pečena kokoš s kljunčkom skupaj, hmmm, kdo ne bi postal lačen?
3. GOSPOD SLAVKO PLUT, 56 let
Da je bil to najbolj zabaven intervju, smo se strinjali vsi. Obisk, poln smeha, je potekal umirjeno in prav tako smo tudi tukaj izvedeli veliko novega. Da je Semiška ohcet bogat običaj, smo vedeli že prej, da je vsak posameznik s svojim trudom veliko prispeval k uspešni izvedbi, pa smo zvedeli na novo. Za konec pa je nam povedal še nekaj o kulinariki, omemba spletene kite, šarklja in regrata v solati pa je bila dovolj, da smo se odpravili novim izzivom naproti s spremljavo v želodcih.
4. GOSPA ANICA ŠTUKELJ, 62 let
Gospa nam je povedala veliko, saj je veliko pripomogla k ohranitvi Semiške ohceti. Sodeluje namreč pri skupini kmečkih žena, ki opravljajo pomembno vlogo, saj pečejo razno drobno pecivo in seveda kruh. Zelo nas je presenetilo njeno mnenje o Semiški ohceti, saj nam je povedala, da ni najboljša ideja zaradi zapravljanja denarja. Izvedeli smo tudi, da primanjkuje parov, ki se bi poročili na star način, in da izdelke, ki jih naredijo, lahko kupijo gostje, ki pridejo pogledat na Semiško ohcet. Ko smo poslušali o kulinariki, nas je seveda zanimalo kaj novega, toda vse, kar smo slišali, smo vedeli že prej. Obvezni del pojedine je bila goveja juha, govedina, »tenstan« krompir (pražen krompir), hren, pečena »kuretna« (pečena kokoš), svinjina, zelena solata, najbolj pomemben je bil šarkelj, ki je imel lep rdeč nagelj, po polnoči je bilo »pohanje« (ocvrto meso), krompirjeva in zeljnata solata, proti jutru pa »ajmuht« ali obara, kuhane slive in pomaranče (seveda če so bile), torta, pa tudi krofi. Ko smo obiskali go. Anico Štukelj, sta bila pri hiši dva manjša otroka, ki sta poslušala svojo babico, ko je odgovarjala na vprašanja.
5. GOSPA ALBINA PAŠIČ, 63 let
Ker smo vedeli, da je ona » hišna mati« , smo se obrnili po odgovore tudi k njej. Povedala nam je, da je Semiška ohcet tretji vikend v juliju, vsako leto, tudi če para ni. Izvedeli smo tudi podatek, da se je poročilo že okrog 26 parov na tej prireditvi. Pri sami organizaciji Semiške ohceti naj bi skupina vse naredila sama, pripraviti morajo program. Poročni par ima vse zastonj, svatje pa si večerjo plačajo sami. Na pojedini so bile dobrote iz leta v leto boljše, saj so jih bolje spoznavali in doponjevali.
6. ŠPELA SIMONIČ, 18 let
Nad njenimi odgovori smo bili prijetno presenečeni, saj nam je povedala dobre in slabe trenutke Semiške ohceti. Na nastopih in vajah je doživela veliko vzponov in padcev. Njeno mnenje je, da kdor ima željo in voljo, da bi sodeloval, mu kasneje gotovo ne bo žal. Rekla je tudi, da so se veliko prepirali, vendar so na lep način zgladili spore. Pobirali so tudi denar za potovanja za folklorne skupine. Pri kulinariki je omenila tudi drobno pecivo, ki se je pojavilo kasneje z leti, druge jedi pa ostajajo tradicionalno iste.
7. TANJA JUDNIČ 23 let
Semiška ohcet kot folklorna skupina ohranja ljudske običaje, prikazuje življenje iz preteklosti in želi to prenesti na sedanje in prihodnje rodove. To se mi zdi zelo pozitivno, saj tudi veliko današnje mladine ne ve, kako so živele naše stare mame in stari očetje. Zgodovina naših prednikov mora biti ohranjena, ker le tako jih bomo lahko razumeli. Semiška ohcet kot folklorna skupina je skozi moje oči videti kot zelo perspektivna, le večje število mladih bi moralo biti. Pa tudi osnovna šola in občina bi morale spodbujati to dejavnost v Semiču.
Vsak posameznik je del skupine in skupaj moramo delovati kot skupin in ne posameznik. Če vsak posameznik hodi z veseljem in dobre volje na vaje je to spodbuda tudi za ostale člane. Vsi moramo delati za enega, kar se zelo dobro pokaže predvsem na nastopih in kakšnih daljših potovanjih, kot je bila Bolgarija. Vsakega člana smo zelo veseli, več nas je lepše in lažje je oblikovati program in nastopati. Člani morajo biti med sabo prijatelji, vladati mora dobra volja.
Za samo prireditev moramo speči kruh, šarkelj, pecivo in glavi (kokošjo in petelinjo). Za pripravo hrane poskrbi Albina Pašič. Te dobrote so obvezne na mizi, dobrodošlo pa je še kakšno pecivo.
MENI ZA SEMIŠKO OHCET
NAKOLENČE
BELOKRANJSKA POGAČA
♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥
KURJA JUHA Z BLEKCI
♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥
KUHANA GOVEDINA
PRAŽEN KROMPIR
S TOPLIM HRENOM
NADEVANA PEČENA KOKOŠ
ŽLINKROFI
REGRAT V SOLATI
♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥
PEČENA MLADA SVINJINA
♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥
OREHOVA IN ROZINOVA POTICA
DROBNO PECIVO
POROČNI ŠARKELJ
♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥
OBARA
♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥ ♥
SUHE SLIVE V ŽGANJU |
RECEPTI
Na naslednjih nekaj straneh smo napisali recepte, ki so bili najbolj značilni za Semiško ohcet in jih bomo pripravili tudi za samo razstavo. Količine smo prilagodili za štiri osebe, zaradi lažje predstave, vendar so se kuhale v bistevno večjih količinah, kar je bilo značilno nasploh za ohceti, saj je bilo običajno veliko svatov.
BELOKRANJSKA POGAČA
Količina za 4 osebe:
1 kg pšenične moke, 4 dag kvasa, 2 jajci, malo olja, sol, kumina.
V skledi zamesimo iz moke, mlačne vode, vzhajanega kvasa, jajc in precej soli gladko testo. Pustimo, da le malo vzhaja, ga le narahlo potolčemo, ali kot rečemo Belokranjci, ˝potepemo˝. Oblikujemo v hlebec in zarežemo v testo drobne kvadrate, posipamo s kumino in ga v dobro namazanem pekaču spečemo. Pogača se lomi in ponuja k raznim mesnim jedem ali pa k vinu, jemo jo radi tudi z orehi
|
Slika 1 Belokranjska pogača
www.sycp.si/PictureBroker.aspx?Id=5587
|
NAKOLENČE
Sestavine: 1 kg bele moke, 12 dag sladkorja, 15 masla, ½ l mleka, limonina lupinica, žlička soli, 3 jajca,
Kvasec: 5 dag kvasa, 6 žlic mleka, 1 žlička sladkorja, 4 žlice moke
V presejeno moko dodamo sol, limonino lupinco, dodamo umešano maslo, sladkor in jajca, kvasec in mleko. Testo zamesimo in ga damo vzhajat. Potem ga razgrnemo na prt. Približno tretjino testa damo na stran, iz dveh tretjin pa naredimo štiri gladke trakove, iz katerih spletemo kito in jo damo na srednje namazan pekač. Iz ostalega testa oblikujemo tri tanjše trakce, jih spletemo, dodamo na veliko kito in na vrhu še čisto tanko kito iz dveh trakov. Vse skupaj naj nekoliko vzhaja. Preden nakolenče postavimo v peč, jo premažemo s stepenim jajcem. Pečemo pri zmerni temperaturi eno uro.
Opomba:
NAKOLENČE – v obliki kite spleten kruh, ki ga hišna mati postavi na kolena nevesti, da njeni otroci ne bodo lačni.
PERUTNINSKA JUHA Z BLEKI (KRPICE)
Količina za 4 osebe:
80 dag stare kokoši, 1,25 l vode, 20 dag jušne zelenjave, malo muškatnega cveta in popra, sol, 8 dag rezancev, peteršilj.
Kokoš operemo, damo v lonec, prilijemo vodo in počasi kuhamo 1 uro. Nato dodamo na tanke rezance narezano zelenjavo in začimbe. Solimo in kuhamo, da se vse skupaj zmehča. Posebej zakuhamo v malo juhe še blekce. Kuhamo jih 5 minut, nato dodamo sesekljan peteršilj.
Na globok krožnik damo nekaj zelenjave in blekcev ter prilijemo še juho, da sega do roba krožnika. To juho so servirali tudi tudi v skledah.
KRPICE
1 jajce , 10 dag moke
Iz naštetih sestavin zgnetemo gladko testo, ga pustimo nekaj časa počivati, nato ga razvaljamo, ga delno osušimo, nato pa razrežemo na manjše krpe, ki jih zložimo skupai in zvijemo. Režemo pol centimetra debele rezance, ki jih nato zložimo skupaj in iz njih narežemo krpice.
KUHANA GOVEDINA
Količina za 4 osebe:
0,75 kg govedine, 1,5l vode, 7 dag jušne zelenjave, drobna čebula, lovorov list, sol, poper, muškatni orešek.
Meso na hitro operemo. V lonec nalijemo vodo, dodamo meso, jušno zelenjavo, opečemo čebulo in začimbe ter solimo. Kuhamo počasi, da se meso zmehča (približno 1 uro in pol do 2 uri). Kuhano meso zrežemo tako, da so vlakna prerezana pravokotno. Rezine zložimo na krožnik, jih prelijemo z zajemalko juhe in obložimo z jušno zelenjavo, ki se je kuhala v juhi. Zraven po navadi serviramo še pražen krompir.
|
Slika 2 Kuhana govedina
www.TurizemNakmetiji.si(24.1.2009)
|
PRAŽENI KROMPIR
Količina za 4 osebe:
0.80 kg krompirja, 6 dag svinjske masti, 8 dag čebule, sol, ščep popra, nekoliko mastne juhe.
Kuhan krompir olupimo, ga napol ohladimo in narežemo na rezine. Na maščobi rumeno prepražimo na tanke kolobarčke narezano čebulo, dodamo krompir, ga solimo in malo popramo. Med praženjem ga obračamo z lopatico. Nazadnje mu prilijemo mesno juho in ga ponovno premešamo.
TOPLI HREN
Količina za 4 osebe:
3 žemlje ali 15 dag kruha, 8 dag maščobe, 2 pesti naribanega hrena, malo juhe ter sol.
Kruh nadrobimo v juho, prevremo in dobro razžvrkljamo, da se kruh razpusti. Okisamo, dodamo maščobo, nariban hren in sol. Vreti ne sme. Omako ponudimo h kuhani govedini, pečenkam, suhemu mesu itd.
NADEVANA PEČENA KOKOŠ
1 očiščena mlada kokoš, 2 dag masla, vejica peteršilja, sol.
Nadev: 1 na kocke narezana žemlja, 1 zmleta ali sesekljana kurja jetra, majaron, peteršilj, 1 jajce, 1 dl kisle smetane, sol, poper ter mast za pečenje.
Kokoš nasolimo, v trebušno votlino damo maslo in peteršilj. Nadevamo jo tako, da damo nadev pod kožo na vratu in ga potiskamo na prsi. Vrat nato spnemo ali ga zašijemo. Kokoš položimo na mrežico v pekaču, jo polijemo z vročo mastjo in jo damo v pečico. Na začetku pečemo na 220°C. Ko se posuši mesni sok, vročino zmanjšamo na 180°C, prilijemo zajemalko kropa, pomešamo s sokom od pečenja in s tem polivamo kokoš. Po potrebi jo obračamo. Pečena kokoš mora biti mehka, a ne izsušena. Če je potrebno, jo med peko pokrijemo s folijo za pečenje. Nadev: žemljo zmešamo z jetri, osolimo, popopramo, potresemo s peteršiljem in majaronom ter prelijemo z raztepenim jajcem in smetano. Premešamo.
|
Slika 3 Nadevana pečena kokoš
www.kulinarikaslo.com(24.1.2009)
|
ŽLIKROFI
Testo: 15 dag moke, 1 jajce, 1 žlička olja.
Nadev: 25 dag kuhanega mletega mesa, 4 dag maščobe,1 žlica sesekljane čebule, 2 žlici drobtin, 1 jajce, ščep majarona, sol, poper, 3 žlice juhe.
Zamesimo testo, ki naj bo malo bolj trdo kot vlečeno in malo mehkejše kot rezančno. Počivati pustimo pol ure, nato ga tanko razvaljamo. Dva prsta od roba polagamo v vrsti za lešnik debele mesne kroglice. Testo preganemo čez mesne kroglice, stisnemo vsak žlikrof s prsti, odrežemo in s koncem kuhalničnega ročaja naredimo na sredini in ob straneh vdolbinice. Žlikrofe kuhamo 10–15 minut.
Nadev:
Meso zabelimo s prepraženo čebulo, dodamo drobtine, jajce, majaron, juho, sol in poper. Dobro zmešamo in oblikujemo cmočke.
|
Slika 4. Žlikrofi
http://www.kulinarika.net/
|
MLADA SVINJSKA PEČENKA
Količine za 5 oseb: 60–70 dag mlade svinjine, 3 dag maščobe, 1 strok česna
V pekač nalijemo za 2 cm vode, vanj položimo navzkriž 2 špili. Nanje damo meso, tako da je kožica spodaj v vreli vodi. Na štedilnikovi plošči 15 minut kuhamo. Medtem se kožica zmehča, da jo lažje narežemo na kvadratke. Nato meso šele nasolimo, ga potresemo s strtim česnom, polijemo z vročo maščobo in pečemo. Ves čas pečenja je narezana kožica zgoraj. Med peko polivamo z maščobo. Pečenko razrežemo tako, da ima vsak kos nekaj hrustave slanine.
REGRAT S SLANINO ALI OCVIRKI
Opran mlad regrat dobro odcedimo. Narežemo 10 dkg slanine in jo v kozici svetlo precvremo. Prilijemo po okusu kis ali cviček in prevremo. Še toplo zlijemo na solato, ki jo že prej mal solimo. Odišavimo jo lahko s česnom in primešamo nekaj krompirjev. Namesto slanine lahko vzamemo tudi ocvirke.
|
Slika 5 Regrat s slanino ali ocvirki
http://www.krtina.com/Hana/content/binary/regrat.jpg
|
OREHOVA ali ROZINOVA POTICA
Količina za 10-15 kosov:
Testo: 2,5 dag kvasa, 50 dag mehke moke, 8-10 dag masla ali margarine, 2,25- 2,5 dl mleka, 2 rumenjaka, 8-10 dag sladkorja, žlica ruma, sol, maščoba in drobtine za model, beljak za mazanje.
Iz kvasa, žličke sladkorja, žlice moke in 0,5 dl mlačnega mleka pristavimo kvas. Vzhajanega zvrnemo k presejani in ogreti moki in ga vanjo zamešamo. Posebej raztopimo maščobo, ji dodamo mleko, sladkor, rumenjake, sol in rum. Dobro razmešamo in toplo vlijemo k moki. Stepamo, da postane testo po površini gladko, v notranjosti pa elastično ter se loči od posode in kuhalnice. Nato testo pomokamo, ga pokrijemo s čistim prtom ter postavimo vzhajati na toplo. Narasti mora vsaj za enkratno količino. Vzhajano testo zvrnemo na dobro pomokano desko, ga pomokamo in razvaljamo v 1 cm debelo pravokotno obliko. Nadev po testu enakomerno razmažemo oz. potresemo. Nato testo natančno in previdno zvijemo. Model za potice dobro namastimo in ga potresemo z drobtinicami. Vanj damo zvito testo. V modlu sme segati le do treh četrtin v višino. Potico postavimo na toplo in naj počasi vzhaja. Ko je model poln, potico premažemo z raztepenim beljakom in jo v srednje vroči pečici pečemo 1 uro. Pečeno pustimo v modlu, da se malo ohladi, nato jo zvrnemo na desko in potresemo s sladkornim prahom.
Testo napravimo lahko tudi tako, da maščobo penasto umešamo, ji dodamo rumenjake, začimbe in sladkor. Ko vse dobro naraste, umešanje dodamo moki, nato prilijemo mlačno mleko in vzhajan kvasec. Testo dobro stepemo.
OREHOV NADEV
1.1,5 dl mleka, 4 dag margarine, 8 dag sladkorja, 30-35 dag mletih orehov, 6 dag piškotnih drobtin, cimet, vanilin, 6-8 dag medu, 2 beljaka ali 1 celo jajce,1 žlica ruma.
Mleko, margarino in polovico sladkorja zavremo. Z njim poparimo orehe. Prav tako zavremo med in ga prilijemo. Dodamo začimbe. Ko se vse skupaj ohladi, primešamo še trd sneg, v katerega smo vtepli preostali sladkor. Med lahko tudi opustimo.
ROZINOV NADEV
5 dag margarine, 1 jajce in 1 beljek, 10 dag sladkorja, 3 žlice goste kisle smetane, 1 zavitek vanilina, 8 dag piškotnih drobtin, cimet, 35 dag rozin, 2 žlici ruma
Maslo penasto umešamo, dodamo rumenjake, pol sladkorja in kislo smetano. Premešamo, nato dodamo še vanilin, trd sneg iz beljakov s preostalim sladkorjem in piškotne drobtine. Zmešamo. Dobro vzhajano testo razvaljamo na 1 cm na debelo in ga namažemo z nadevom. Potresemo ga z rozinami, ki smo jih prej namočili v rumu. Previdno zvijemo.
 |
Slika 6 Orehova potica
www.kulinarika.net |
KISLA JUHA – OBARA
Količina za 5 oseb:
75 dag teletine (prsi) ali kurjega mesa, 1,25 l vode ali kostne juhe, 15 dag jušne zelenjave, 4 dag olja, 4 dag moke, 8 dag čebule, 2 stroka česna, tolčeni poper, sol, lovorov list, majaron, timijan, belo vino za okisanje.
Teletino s kostmi vred narežemo oziroma razsekamo na kose, meso kure pa narežemo na manjše kose, jih damo v lonec in zalijemo z vodo ali kostno juho. Dodamo na kolobarje ali rezine narezano jušno zelenjavo. Vre naj počasi kot mesna juha. Na olju prepražimo moko, ko svetlo porjavi, ji dodamo drobno sesekljano čebulo, jo prepražimo in dodamo še strt česen. Ko zadiši, ga zalijemo z malo mrzle vode, da ga lahko gladko razkuhamo. Zlijemo ga k mesu, obaro nato solimo, popramo, odišavimo z lovorjevim listom, majaronom in timijanom. Vse dišavnice lahko sesekljamo kot golaževe začimbe ali dodamo cele in jih pred serviranjem poberemo iz obare. Obara naj vre četrt ure, da se moka prekuha in meso zmehča. Nazadnje jo okisamo z belim vinom .
SLIVE V ŽGANJU
Količine za 4 osebe:
0,5 kg sliv, 3 dl žganja, 0,15 kg sladkorja.
Suhe slive namočimo v žganje, dodamo sladkor in postavimo na sobno temperaturo za 3 tedne. Med tem časom nekajkrat kozarec premešamo. Slive ponudimo skupaj z žganjem v kompotnih skodelicah.
DROBNO PECIVO
Gospodinje so pekle različna peciva predvsem iz krhkega in stepenega testa. Napisali smo le nekaj omenjenih receptov.
CIMETOVE ZVEZDE
35 dag moke, 1/3 pecilnega praška, ½ žličke cimeta, 18 dag masla, 18 dag sladkorja, 3 rumenjaki, 3 žlice kisle smetane ali mleka, sladkor za potresanje.
V moko zamešamo pecilni prašek in cimet, nato porazdelimo kosmiče masla, dodamo sladkor, rumenjake in smetano ter zgnetemo testo. Zvaljamo ga za nožev rob na debelo, izrežemo zvezdice in jih namažemo z raztopljenim beljakom in potresemo s kristalnim sladkorjem. Pečemo pri 220°C.
VANILIJEVI ROGLJIČKI
42 dag moke, ½ pecilnega praška, 28 dag masla, 12 dag sladkorja v prahu, 12 dag zmletih orehov, vanilija, 2 rumenjaka, 3 žlice kisle smetane ali mleka.
V moko nadrobimo maslo, dodamo pecilni prašek, sladkor, orehe in vanilijo. Na sredini naredimo jamico, vanjo damo rumenjaka in smetano, nato zmešamo in zgnetemo v testo. Dobro je, če testo počiva pol ure ali čez noč, sicer pa lahko tudi takoj oblikujemo pramene, jih narežemo in posvaljkamo. Pečemo pri 200°C. Pečene potresemo z vanilijevim sladkorjem.
JANEŽEVI UPOGNJENCI
4 jajca, ki jih stehtamo in nato stehtamo prav toliko sladkorja in prav toliko moke, 2 žlici žganja ali ruma, janež.
Jajca in sladkor damo v električni mešalnik in mešamo. Ko se speni, prilijemo rum, še malo stepamo in nato primešamo moko. Upognjenci se lepše pečejo, če testo počiva vsaj 15 minut.
Pekač namažemo z maščobo in potresemo z moko. Na pekač s pomočjo 2 žličk polagamo kupčke, jih potresemo z janežem in pečemo pri 220°C.
Pečene upognjence spodrežemo in takoj ukrivimo v kozarčku, na valjarju ali pa jih polagamo na dlan, prekrito s prtičem in narahlo upognemo.
IŠLERJI
4dl sladkorja, 4 dl olja, 5 jajc
Te sestavine stepaš skupaj, da narastejo.
Dodaš : 60 dag moke in 1 pecilni prašek.
Na pekač polagaš majhne kupčke testa in jih spečeš.
V polovico testa dodaš lahko tudi rozine.
Ko so keksi pečeni, jih z marmelado po dva lepiš skupaj in jih pomakaš v čokoladni preliv in povaljaš v kokosovi moki.
Preliv: čokolada
LEŠNIKOVI KEKSI
20 dag moke, 20 dag mletih lešnikov, 21 dag margarine, 0,5 dcl ruma, 1 jajce, 1 vanilij sladkorček, ½ pecilnega praška, 7 dag sladkorja
Sestavine premešaj, testo razvaljaj ter izreži kekse. Ko so pečeni, jih povaljaj v sladkorni sipi.
MARMELADNI ŽEPKI
50 dag ostre moke, 25 dag masla ali margarine, 1 pecilni prašek, 5 žlic kisle smetane
Zamesite in razvaljajte testo. S kozarcem izrežite kroge ter jih napolnite z marmelado ali orehovim nadevom. Polovico kroga prepognite in z vilicami dobro pritisnite ob drugo polovico. Ko so žepki pečeni, jih povaljajte v sladkorni sipi.
|
Slika 7 Drobno pecivo 1
www.marni.si(24.1.2009) |
|
Slika8 Drobno pecivo 2
www.marni.si(24.1.2009)
|
POROČNI ŠARKELJ
Količine za 4 osebe:
75 dag moke, 17 dag surovega masla, 5 rumenjakov, 12 dag sladkorja, 4 dcl mleka, 3 dag kvasa, 12 dag rozin, limonina lupinica, vanilijev sladkor, sol.
Najprej pripravimo kvas iz 1 dl mleka, kvasa, 2 dag sladkorja in ga pustimo vzhajati. V skledi penasto umešamo maslo, dodamo rumenjake, sladkor, limonino lupinico, vanilijin sladkor in malo soli. Ko naraste, prilijemo mleko, dodamo presejano moko in kvas. S kuhalnico testo dobro stepemo, zraven tepemo še rozine. Testo stresemo v namazan lončen model in pustimo vzhajati. Spečemo v vroči peči ali pečici.
ANALIZA Z ZAKLJUČKOM
Semiška ohcet je bogat ljudski običaj, ki se že leta prenaša iz roda v rod. Je edini dogodek, ko mladoporočenca vse skrbi prepustita drugim ter skupaj stopita na skupno življenjsko pot. Kulinarika je bila na začetku bolj revna, z leti pa postaja vse bogatejša. Recepti so originalni in značilni za Semiško ohcet. Zanimivo je, da je vso hrano za mizo mladoporočencev razdelil starešina. Povezanost pa se je kazala tudi v načinu uživanja hrane (iz skupne posode). Folklora se izboljšuje, mlade plesalce učijo starejši izkušeni udeleženci, ki sodelujejo in prispevajo po svojih najboljših močeh. Njihova narodna noša jih spremlja med celo prireditvijo. Ples, brez katerega na Semiški ohceti ne gre, je zagotovo belokranjsko kolo. Njene posebne značilnosti pa se vsekakor razlikujejo od drugih porok. Ena izmed mnogih takih posebnosti je verjetno prav to, da mlada dva nista smela jesti rezancev, da kasneje njuni otroci ne bi bili smrkavi. Mladenki je otrok (fantek) v naročje moral prinesti nakolenče (spletena kita), ki je predstavljala rodnost in željo, da bi bil prvi potomec sin, ki bi nadalje upravljal z družinskim premoženjem ter nadaljeval tradicijo in prav tako k hiši pripeljal svojo nevesto. Značilnost pa so tudi voglarji (maškare), za katere je veljalo, da je za njih moralo biti pripravljene veliko pijače, kajti če te ni bilo, so vedno nekaj ušpičili. Torej je Semiška ohcet najbogatejša belokranjska tradicija, ki se bo prenašala še naprej iz roda v rod.
Gosposka ni pustila vsakemu, da bi se lahko oženil. Moral je imeti dovolj veliko kmetijo.
Najmanj »ferkelo grunta« je moral imeti, da se je smel poročiti. Zato je bilo v starih časih veliko stricev in tet, ki so ostali vse življenje pri hiši, ne da bi se poročili.
Slikovno gradivo
|
Sprevod mladoporočenih z svati
|
|
Vožnja poročnega para z vozom
|
|
Sprevod mladih harmonikašev
|
|
Čestitke Semiškega župana mladoporočenima
|
|
Značilni kurji glavi, ki jih da hišna mati svoji snahi za srečo in ljubezen v zakonu
|
|
Semiška ohcet z kulinaričnimi dobrotami
|
|
Kolo, ki na Semiški ohceti ne sme manjkati
|
LITERATURA IN VIRI
- Grum, Andreja (1966): Slovenske narodne jedi, CZNG Valentina Tomlje, Ljubljana
- Jerin, Terezija (2003) : Kulturna dediščina v občini Semič, seminarska naloga
- Kerin, Rok (2003): Poroka v domačem kraju, seminarska naloga
- Kosiček, Marjan [ et.al.] (2001): Poročila se bova: priročnik za mladoporočence,DZS d. d. , Ljubljana
- Kuhar, Boris (1998): Sto značilnih jedi slovenskih pokrajin, Prešernova družba, Ljubljana
- Levstek, Pepika, Grum, Andreja (2000): Kuharstvo, DZS, Ljubljana
- Mohar, Rozalija (2004): Folklorna skupina »Semiška ohcet«, Bucik, d.o.o, tiskarna in založba, Občina Semič
- Škof, Jožef (1993): Bela krajina v običajih in zgodbah, Sklender, Ljubljana
- Revija Belokranjec: januar 2009, št. 1/XII, stran 13.
- Razstava Belokranjskih domačih jedi v Semiču (28.4.1979)
USTNI VIRI
Martina Jakša(83 let – 1926 ), upokojenka, Vapča vas
Martin Pečavar(74 let – 1935 ), upokojenka, Nestoplja vas
Slavo Plut(56 let – 1953 ), upokojenec, Mladica
Albina Pašič(63 let – 1946 ), upokojenka, Oskoršnica
Špela Simonič (18 let – 1991 ), dijakinja, Mladica
Tanja Judnič (23 let- 1986) , študentka, Brezje (Semič)
Internetni viri:
www.semic.si/Images/Semi%9Aka%20ohcet-presentacija.ppt
www.kulinarika.net
www.turizem-majerle.com
http://www.kulinarika.net/recept/mesne_jedi/Nadevan__piscanec-8170.html
www.sycp.si/PictureBroker.aspx?Id=5587
http://www.turizemnakmetiji.si/Jedi%5CKuhanaGovedina.jpg
http://www.mojirecepti.com/recept/prazen-krompir.html
http://www.slovenia.info/pictures%5Cprogram%5C1%5C2007%5Cgovedina.s.hrenom.krompir_133224.jpg
http://www.kulinarika.net/slikerecepti/1671.jpg
http://www.krtina.com/Hana/content/binary/regrat.jpg
http://www.kulinarika.net/slikerecepti/3628.jpg
http://www.slascicarna-rupert.si/Joomla1.5/images/drobno_pecivo.jpg
http://www.marni.si/Galerija/DomacePecivo-Marni.jpg
|
